Zdaj pa čisto zares. Tega z zelenim prehodom jaz ne razumem. Danes živimo in delamo ravno tako kot včeraj in jutri bo isto. Kar se je spremenilo je zgolj retorika. Ta nas ne bo ozelenela.
Samo en primer, ki je za razmisliti. Ljudi za delat ni. Tako pravijo. Podjetja, šole, zdravstvene ustanove, vsi iščejo kadre. Najnovejši pristop je štipendiranje otrok v Madagaskarju za zaposlitev v Sloveniji. No in potem sem jaz rekla ljudem, ki delajo na teh novih pristopih, da pa mogoče bi bilo bolje, če bi se prilagodili človeškim virom, ki jih imamo.
Ali potrebujemo vso šaro, ki jo proizvajamo in za koga vse to proizvajamo. V vsaki živilski trgovini lahko brez škode tri četrtine robe damo stran. Brez bombonov, čipsov, gaziranih pijač, konzerv, instant juh…… bi preživeli? Oblačila, včasih smo imeli bombažne gate, volnene hlače, laneno srajco. Danes predelana plastika in oblačila za enkratno uporabo. Preizkušeno, še za strašilo ni uporabno. Vsi ostali razni pripomočki, vse se da uporabit in vse ima svoj namen, se pa da tudi brez njih.
Nove zaposlitve oz. prišleki potrebujejo učitelje, zdravnike, stanovanja….ki pa jih tudi ni. In potem so mi rekli, da bi rada nazaj v srednji vek.
Potem je tu še druga plat medalje. Zapisano je, da bomo zaposlovali samo visoko kvalificirano delavno silo iz tujine. Je pa samo zapisano, v resnici zaposlujemo nižje kvalificiran kader za mali denar. To res ni srednji vek, kakšen velik premik po zgodovinski lestvici pa nismo naredili.
Kaj pa posredni učinki? Posreden učinek zmanjšanja proizvodnje bi direktno vplival na zeleni prehod, če že hočete slišat zeleno. Potrebovali bi manj energije, porabljali bi manj virov, sprostil bi se prostor. Ampak za to bi res morali spremeniti svoje navade.
Kako živimo danes. Čim manj delati za čim več denarja. Čim bolj uživati po merilih turistične, kozmetične, športne, farmacevtske………industrije. Prehrano smo prepustili velikim kmetijskim gospodarstvom. Kmetije so postale proizvodnje monokultur. Več tonski traktorji tlačijo obdelovalno zemljo. Zelenjavo gojimo v pokritih kontroliranih halah, po možnosti brez zemlje, da ni umazana. Brez tega bi bili brez solate in paradižnika pozimi, vendar bi porabljali manj energije, zemljo bi obdelovali na njej prijazen način. Manj bi bilo potrebno pridelati, tudi manj bi požrli, ker pridelki bi imeli več hranljivih snovi. Žal to za večino pomeni vrnitev v srednji vek.
Sicer pa jaz ne rabim nazaj v srednji vek. Jaz živim kot v srednjem veku. No skoraj. Edino orodje ki ga uporabljam je motika in grablje pa nekaj izpeljank iz teh dveh. Ne boste verjeli koliko se s tem da naredit. Z eno motiko, dvema rokama na par kvadratnih metrih se da prideti zelenjave (vključno s krompirjem) za dve družini. Res vsako leto težje, zaradi »podnebnih sprememb«. O tem drugič.
Za konec zgodba iz časov kolonizacije Amerike. Skupina belih kolonizatorjev se je odpravljala na obisk k eni od domorodnih družin – Indijancem kot smo jih v Evropi poimenovali. Vprašali so »vodiča« katera darila naj jim odnesejo za boljši izid pogajanj. Možakar jim je priporočil izbor daril in priporočil jim je, naj domačinov ne podcenjujejo, kajti oni res nimajo nekega materialnega bogastva, ki je takrat za bele ljudi bilo statusni simbol, so pa sposobni v eni tretjini leta poskrbeti za vse svoje potrebe, tako da so v ostalih dveh svobodni.
Imamo mi to? Mi se gremo zeleni prehod na način, da potrebujemo vedno več energije in porabljamo več virov. V imenu zelenega proizvajamo vedno več stvari, ki bodo nekega dne neuporabni odpadki. Jaz osebno izberem srednji vek in se odrečem Luni in Marsu. Z velim veseljem pa podprem projekt, ki bi tistih 5% najbogatejših zemljanov izselilo na Luno, itak so izgubili stik z realnim življenjem na Zemlji in sanjajo Luno.