Veste, pri nas imajo kure na riti vrečke, da se jajce ne zakotali v dolino. Fižol pa sadimo z nasprotnega brega s fračo. Starejši se radi šalijo in pravijo, da so včasih krompir z lokom in puščico streljali na njivo. Danes so pa za tak šport premajhne njive.

Krompir sadimo doma, za svoje potrebe. Vsako leto spomladi, ko je treba kupiti seme se gospodar in gospodinja pritožujeta nad ceno semenskega krompirja in skregata zaradi izbire primerne sorte. Zaradi cene ne bi sadili svojega krompirja, kvaliteta je tista, ki premakne kazalec na tehtnici. Pomagamo pa si tako, da nikoli ne kupimo vsega potrebnega semena. Del kupimo, del semena sadimo iz lastne pridelave, ali pa zamenjamo na okoliških kmetijah.

Postopek priprave njive je sledeči. Najprej zemljo zvozimo gor in gnoj dol. Sliši se malo noro, ampak tisti, ki živite v podobnih krajih in to delate, boste točno vedeli za kaj gre. Ostali pa boste izvedeli v nadaljevanju. Ker je njiva v bregu, zemlja pri oranju in potem med letom zleze navzdol. Če ne bi vsako leto prvo vrsto v širini pol metra gor zvozili, bi že vse njive imeli na glavni cesti v dolini. Zemljo se vozi z grotom. Grot je manjši lesen voz z dvema kolesoma. Gnoj je zmeraj na gornjem koncu njive in se ga z istim grotom spušča navzdol na njivo. Včasih je grot vozi konj, danes je pripet na jekleno vrv in preko vitla ga vleče traktor.

Upravljati vitel fizično ni zahtevno delo, ni pa niti tako enostavno, kot se na prvi pogled zdi. Zemljo gor voziti ni težko. Poznati je treba samo znake za spelji in ustavi, ker se zaradi ropota traktorja z besedami ne da sporazumevati s tistimi na njivi. Gnoj dol spuščati je veliko težje. Kaj hitro se zgodim da voziček dobi preveliko hitrost. Zgodi se tudi, da se prevrne na napačnem mestu. Takrat je zelo dobro, da se kričanja z njive ne razume.

Gnoj je potrebno še raztrositi na drobno po celi njivi. Priprave so opravljene in zdaj sledi oranje. Ravno tako kot grot tudi plug preko vitla vleče traktor. Za plugom pa hiti »dec« na polento. Želeno je, da ima pomagača, ki pomaga pridržati drevo. Potreben je še en človek za vitlom. Včasih boste tam videli »babo«, ker moških zmanjka.

Njiva je zorana. Če je čas in volja se jo še zbrana. Brananje ni nič drugega kot česanje njive, da je bolj gladka. To je bila priprava njive, pripraviti pa je treba tudi seme za sajenje. To je delo gospodinje. Redko namreč sadimo kar cele krompirje. Seme narežemo. Vsak košček krompirja mora biti popolnoma zdrav in imeti vsaj dve živi očesci. Seme mora biti pripravljeno dan ali dva pred predvidenim dnevom sajenja. V košu na hrbtu ga na dan sajenja vsega znosimo na njivo.

Krompir sadimo običajno v drugi polovici aprila. Točen dan je odvisen od vremena in lune. Sadimo ročno po dva in dva. Par sestavljata moški in ženska ali pa ena odrasla oseba, en otrok. Moški koplje, ženska meče. Eno seme za drugim. V vsako luknjo en košček krompirja. Sadimo po tri vrste hkrati, od začetka pa do konca njive. Potrebno orodje je ronca za moškega in berač za žensko. Ronca je ene vrste motika z dolgim ročajem, berač je košara. Tako sajenje gre dosti hitro. En par posadi v dobrih dveh urah 50 kg semenskega krompirja. Grebenov oz. po domače razorjev ne delamo, ker bi ob večjem deževju voda odnašal prst.

S krompirjem potem ni več dosti dela. Enkrat ga še oplevemo. To zgleda tako, da ženske z motikami  prekopljemo celo njivo in populimo vse kar je zelenega, razen krompirja. Ko dozori, ga samo še skopljemo. Krompir kopljemo tudi ročno z roncami. Odrasli kopljemo, otroci pobirajo.  Krompir z njive peljemo z žlitami. Žlite so ogromne sani. Potrebujemo jih tudi pri spravilu sena.