Saj poznate tisti slovenski pregovor, ki pravi, da ima neumen kmet najbolj debel krompir ali tistega, ki pravi, da tudi slepa kura zrno najde.
Ta kmet sem jaz in to so moje zgodbe o pridelavi lastnih semen. Želim jih deliti, da boste videli, kako enostavno je. Če je uspelo meni, potem lahko vsakomur. Mogoče bo prav zaradi teh zgodb ostalo kakšno avtohtono seme več in mogoče bo tudi kakšen lačen otrok manj.
Naj vam zaupam še, da sem doma iz tolminskih hribov, iz krajev kjer imamo ravnino pokonci postavljeno. Imam več poklicev, ampak poklica kmet med njimi ni. Biologijo sem se učila samo v osnovni šoli. V lasti nimam niti enega m2 zemlje. Kmetujem na tuji zemlji in še zmeraj tako kot pred 100 leti. Zelenjava pridelana pri nas bi lahko nosila oznako »ročno delo«.
Edina modernizacija je ta, da je v plug vprežen traktor, ampak preko vitla. Za plugom pa mora še vedno garati »dec« na polento, včasih pa boste videli tudi »babo«.
Z kopanjem po zemlji, sejanjem in sajenjem zelenjave se ukvarjam že kar vem zase. Vrtnarstvo mi je v veliko sprostitev in zadovoljstvo, danes pa tudi potreba. Zelenjave ne kupujem, razen izjemoma takrat, kadar nekaj ne uspe. O kakovosti doma pridelane zelenjave tudi ni potrebno zgubljati besed.