Zelje je vrtnina, ki jo gojim že od zmeraj. Vsako leto pridelam vsaj nekaj zeljnatih glav. Za vsak slučaj mora biti pri hiši rezerva, če bi kdo potreboval nadomestno glavo. Prvi kandidat sem kar jaz. Če bi se le dalo, kakšen dan takoj zamenjam. Nič ne bi bilo treba misliti, pa še za frizerja bi prihranila.

Najprej je potrebno imeti zelje

Do pred kratkim sem to delala, kot vsak normalen vrtičkar. Ko je sneg skopnel in se je že dalo nabirati regrat, sem vzela pot pod kolesa in šla kupiti seme. Seme sem posejala, sadike oz. »flance,« kot temu rečemo pri nas pa kasneje presadila oz. »naflancala« na njivo. Bog ve zakaj se reče nekomu, ki govori nekaj kar v tri dni, da flanca. Mogoče zato, ker je zelje lahko vzgojiti. Po presajanju se rado prime in vedno skoraj vse zraste. Pokojna stara mati je zmeraj rekla, da lahko zelje vržeš po njivi, pa se bo prijelo. Kupovala sem naše slovensko seme zelje Ljubljansko ali pa sosednje zelje Varaždinsko. Ampak kaj dosti od zelja nisem imela. Nikakor mi ni uspevalo. Glave so bile majhne, mehke, pa še večkrat so  razpokale. V glavnem, ni bilo dobička. Kakšno belo zelje se je dalo skuhati, za drugega niso bile uporabne.

Potem sem se začela ukvarjati s pridelavo svojih semen. Kako sem prišla do semena je druga zgodba in o tem pišem v sklopu zgodb o pridelavi semen. V glavnem prišla sem do sorte, ki se je do sedaj dobro obnesla.

Razlogi proti

Tu pri nas v hribih, so včasih na vseh kmetijah kisali zelje. To je bil eden od glavnih prehranskih artiklov za preživetje čez zimo. Spomnim se, pa še ni dolgo nazaj, ko je tašča še kisala zelje. Takrat se mi je zdelo, da je bilo povsod polno zeljnate vode, smrdelo je po zelju,  zelje je po vrhu bilo še rjavo. Vsakič, ko so ga jemali iz posode so najprej morali očistiti zgornji sloj in ga zavreči in sploh fuj.

Težavo sem videl tudi v prostoru. Kje pa naj bi sploh kisala zelje, nimam nobenega primernega prostora. Potem pa mi je enkrat mama omenila, da njena sestra, se pravi moja teta tudi kisa zelje, pa  kar v steklenih kozarcih. No to pa je že bilo bolj po mojem okusu.

Razlogi za

Prvo leto, ko sem imela svoje seme in svoje sadike je bilo sušno leto. Veliko sonca, zelo vroče in malo dežja. Pridelek zelja presenetljivo dober. Kam zdaj z njim. Pojesti svežega ne bo šlo, shraniti v hram tudi ne. To sem že poskušala, nikoli ni zdržalo več kot dva meseca. V skrinjo, ne bo šlo. Tega se skušam izogibati, čim manj zamrzovati. Da zamrzovanje ni vedno najboljša rešitev se je pokazalo lani, ko smo zaradi vetra dva dni bili brez električne energije. Saj drugače sploh ni bilo nobenih težav, ker smo primerno opremljeni, razen s skrinjami.

Pomembno vlogo pri odločitvi za kisanje zelja je igral tudi sosed. On je vsako leto v jeseni razlagal, kako kisa zelje, potem se je pozimi hvalil, kakšno dobro kislo zelje ima in spomladi da še zmeraj je kislo zelje. Povrh vsega pa je po poklicu še policaj. Če policaju uspe skisati zelje, potem bo pa je meni tudi.

Pa sem vprašala strička Googla. Vrsto različnih receptov in nasvetov za kisanje zelja sem našla. Med enim in drugim pa ni bilo bistvenih razlik.

Kako sem ga »kronala« pri kisanju zelja

Zelje sem pobrala v stari luni, 14 dni sem ga hranila v hramu, tako, da je bila luna mlada, ko sem ga ribala.  Na dan ribanja je bila kuhinja vsa od zelja, ampak to se počisti pa je. Pred ribanjem sem zelje pripravila tako, da sem odstranila vse vrhnje slabe liste, glave sem vse prerezala čez pol, da sem videla stanje še v notranjosti. Če je bila kašna glava sumljiva, sem jo pa tudi oluščila list po list, da ne bi zraven dobila kakšnega polža.

Do tu je bilo vse v redu, naribati zelje že znam. Vedela sem pa, da je potrebno zelje tudi soliti, nekje od 1 do 2% na težo zelja. Da bo ja v redu sem tehtala zeljnate glave in tudi sol. Ker pa je tehtnica že malo starejša, se mi je nekje zataknila in sem močno preveč solila. Opazila pa sem šele malo preden sem končala.

Kar je je, zelje sem naložila v malo večji plastični škof. Da res ne bi smrdelo pa še v vrečko, plast za plastjo sem solila in potlačila. Še preden sem končala, je zelje že spustilo dovolj vode, da je bilo v celoti pokrito. Vrečko sem na vrhu zavezala in nanjo položila še drugo napolnjeno z vodo, za obtežitev.

Vse skupaj sem imela kar v stanovanju na hodniku, ker je v navodilih pisalo, da mora biti temperatura okoli 18 stopinj Celzija. Po dveh tednih, ker me je neprestano po malem grizla tale sol, sem se brihtna buča, domislila, da bi lahko zelje oprala. In res sem ga oprala pod tekočo vodo in ponovno stlačila v plastičen škaf. Potem sem vse pustila čisto pri miru še 4 tedne. Nič ni smrdelo, nič ni niti dišalo po kislem. Izgled se ni nič spremenil. Po vsem tem času pa sem se naveličala, mislila sem si, da itak z njim ni nič in da je za odpad. Še dobro, da sem prej poskusila. Ne moreš verjeti, zelje se je skisalo. Bilo je odličnega okusa.

Seveda potem ga nisem vrgla, ampak sem ga preložila v kilogramske steklene kozarce. Zelja je bilo dovolj za moje potrebe za celo zimo. Takega zelje zagotovo ne bom imela več.

Tudi letos sem kisala zelje.

Postopek pa sem nekoliko poenostavila. Naribano zelje sem dala kar neposredno v plastičen škaf. Solila kar na približno plast za plastjo in dosti manj kot lani. Plasti sem sproti močno potlačila. Ko sem naribala zadnje glave, je bilo zelje že pokrito z vodo. V nasprotnem primeru se ga lahko z vodo zalije. Obtežila sem z plastično vrečko napolnjeno z vodo. Še eno skrivnost mi je zaupal sosed. Ne sme se izrezati celih storžev, ker je v njih sestavina, ki pospešuje kisanje. Letos je bilo deževno leto in zelje čisto drugačne kakovosti. Tudi letos je dobro, ampak lani je bilo boljše.

No lani sem kisala zelje jaz, letos pa že tudi tašča in mama. Tašča ravno tako v plastičnem škafu, mama pa v steklenih kozarcih. Vsem je uspelo, tudi če smo delali v različnih lunah. Tako, da imamo zelja dovolj. Nekateri moji otroci kislega zelja na marajo, pa so mi rekli, da bi lahko sadila kaj drugega, npr. čokolada bi bila kar v redu.

LETOS SEM KISALA TUDI REPO

Ker sem lani imela tak uspeh z kislim zeljem sem se letos opogumila in kisala še repo. Saj bi jo že lani, pa zaradi suše ni skalila. Hvala bogu tudi letos letina ni bila preveč dobra, tako da sem pridelala le pol koša.

Repo sem pobrala in naribala v mlaju. Tako mi je svetoval stric, ki ima že skoraj 90 let. Malo je pri njegovih letih že pozabljiv, ampak sem vseeno sklenila, da bom poskusila. Že pri zelju smo se skoraj skregali, katera luna je ta prava. Za repo sem se pa odločila, da bom poslušala najstarejšega. Repo sem naribala, natlačila sem jo v plastičen škof, solila malo, obtežila z vrečko napolnjeno z vodo. Poskrbela sem edino še, da je bila na temnem.

Repe nisem tikala 3 tedne, potem sem pogledala kaj se dogaja. Odlična repa, dišala je lepo, bila je trda in bela. Tudi repo sem preložila v steklene kozarce.

Tako. Postopek je čisto enostaven. Če je uspelo meni, potem bo zagotovo tudi vam. Edino s tole luno si nisem še prišla na čisto. Pa še nekaj, vsako stvar raje enkrat več kot enkrat premalo operem. Vse mora biti že skoraj razkuženo. Nimam apetita, če ne vem, da je res pripravljeno, kot je treba.