Tretje leto teče, odkar sem začela obdelovati nov košček zemlje. Nekoč so tam že bile njive, potem sadovnjaki in potem travniki. Kako se danes intenzivno obdeluje travnike, vemo. Košnja 4x letno, vmes pa ni da ni. Gnojenje z hlevskim gnojem in gnojenje z umetnimi gnojili. Cvetlice nimajo časa, da bi zacvetele, kje šele, da bi naredile semena.

No, pa sem sredi tega zelenila naredila vrtiček. Saj je nekaj zraslo in rodilo. Paradižniki in paprike, presenetljivo odlično. Ostala listnata zelenjava, bolj tako, tako. Krompir, no ja, nekaj je pa bilo.

Tako letos ravno prekopavam in gnojim. Dodajam kompost, pa na čebulnice pepel. Sem pa tja malo oglja. Pogovarjam se sama s sabo in z zemljo. Skušam pozdraviti ta košček zemlje in prosim za dober pridelek.

Nekoč je tu tekla reka Soča in naredile terase. Za sabo je pustila polno kamenja in voda hitro odteka. Zemlja je kronično žejna. Zato zdravim ta košček zemlje. Pokrivam in zakrivam, skušam zadrževati vlago.

V neposredni bližini je najbolj znano staroversko svetišče Babja jama. Predstavljam si, kako so tam nekoč staroverci prosili za dober pridelek. To so bili še časi, ko je človek živel z naravo in so naravo znali tudi ceniti.

Ni mi všeč, kako danes delamo z Zemljo, zato skušam pozdraviti ta mali košček.