Saj ne morem verjeti. Sedem let je bilo treba, da sem spet lahko pobrala semena domačega zelja. To je zelje moje stare mame. Malo je res podobno ohrovtu, kot so to opazili drugi.

Je vrag, vam povem. Prva tri leta nisem te sorte zelja niti semenila. Takoj je, da se lahko semeni samo eno sorto naenkrat oz. najbolje sploh če samo eno križnico naenkrat ne enem prostoru. V naslednjih leti potem če ni bila moča je bila suša ali pa srnjak ali košuta. Tudi če ni bilo nič od navedenega in je vse bilo videti krasno, na koncu semen ni bilo.

Najprej mi je semenenje bilo zabavno, zdaj je bolj kot ne rutina. Je opazit, ker nimam nobenih fotografij več. Preden se zmislim kaj poslikati ali napisati, so semena že pod streho. Letos sploh mi je vse semenke razmetal veter ali potolkla toča in sem po hitrem postopku pospravila vse ostanke. Na srečo so semena zelja dozorela že pred temi neurji in so bila na varnem pod streho. Drugače bi bila ta sorta zelja zame izgubljena.

S zeljem je tako, da sta potrebni dve leti za pobiranje semen. Prvo leto je glava, ki jo je potrebno prezimiti in šele v naslednjem letu si lahko obetamo pridelek semen. Največji izziv je prezimovanje pridelka. Če je moja stara mati to naredila v hramu (hram=klet), jaz ne morem, ker vse zgnije. Kar bi se njej zdelo misija nemogoče, je moja realnost – prezimovanje zeljnatih glav na prostem.

Več kot pol naloge je opravljene, če so semenke preživele zimo. Potrebno jih je le presaditi in potem je potrebno še malo sreče z vremenom in kakšnega brenčača. Kot kaže jih je dobro dati pod mrežo, ko zorijo. Zaradi toče in ptičev.

Čisto enostavno, a ne? Zakaj že je bilo potem potrebnih sedem let? 2016 je napisana letnica na kozarcu z prejšnjimi – starimi semeni. S tem z gotovostjo potrdim trditev stare mame, da pravilno shranjena semena zelja ostanejo živa vsaj še 8 let.