Sibirska borovnica

Bolj točno haskap jagode. Prav nič niso podobne borovnicam, ne po videzu ne po okusu. Do letos sem imela tri grme. Nasadila sem jih prav zaradi tega, ker ne potrebujejo kisle zemlje in niso nič občutljive ne na mraz ne na vročino. Žal pa ne vem katere sorte sem kupila. Plodovi so bolj grenko kisli. Zbrala pa sem različne sorte z različnim časom zorenja.

Prav me malo jezi, ker trgovci ne znajo nič pametno svetovati. Če se ne pozanimaš in naštudiraš sam, že ni nič. No za naslednje sem kupila Kanadske Sibirske borovnice. Plodovi teh so bolj veliki, bolj debeli in bolj sladki. Še vedno grenko, kislo, sladko, vendar bolj sladko. Kupila sem samo par sadik, potem jih bom pa že vzgojila sama dalje. Nekaj sadik že vzgajam. V jeseni sem kar potaknila mlade poganjke.  Ena tretjina potaknjencev je ozelenela in za zdaj kaže, da bo. Taka vzgoja pa traja nekoliko dalj časa, kot če kupimo sadike. Čas imam, se ne mudi.  Poskusila sem tudi z grabanjem, do zdaj brez uspeha.

Velike pozornosti ne potrebujejo. Pomladi grme le malo razredčim in to je pa vse. Pridelka letos nismo več vsega pojedli. Višek plodov sem posušila. Uporabljam jih za te moje mešanice sadnega čaja. Potem bom poskusila s kakšnim sokom ali marmelado.

Sibirske borovnice so eden redkih grmov, ki ga jelenjad pusti pri miru. Težko je verjeti, tudi ptiči pustijo jagode pri miru. Edino letos, ko so jagode dozorele, so kar popadala po tleh. No ampak to se utegne še vse spremeniti.

Še eno dobro lastnost imajo. Rodijo že v mesecu maju in prehitijo tudi jagode. So dobrodošel posladek ravno v času, ko je s sadjem največja suša, domačega ni več, tisto v trgovini pa je le bolj beda.

Tukaj lahko napišete vaš komentar.

%d bloggers like this: