Naša telesa so se sposobna sama zdraviti. Dejansko smo zdravi toliko čas, dokler nas temeljito ne pregledajo. Če nekdo intenzivno in zelo do blizu pogleda v človeško telo, skoraj pri vsakem najde bolezenske spremembe – in to kadarkoli. Vendar se ne da predvideti, kako se bodo te spremembe razvile. Celo pri zgodnjih stanjih raka, je možno, da jih telo pozdravi, pri čemer sploh ni treba, da bi mi kaj vedeli o tem, če seveda bolezni prej nismo poiskali.

Iz knjige:

Nekaj o farmaciji:

S proračuni, ki presegajo celotne proračune številnih držav, je farmacevtska industrija zdaj praktično dosegla monopol na področju kliničnih raziskav. Po drugi strani se pospeševanje temeljnih raziskav prepušča davkoplačevalcem. Tu se industrija vključi šele, ko iz samonikle bilke univerzitetnih projektov požene kalček, ki bi bil tudi ekonomsko zanimiv. Nasprotno predstavljanju farmacevtskih koncernov leži njihovo težišče dejavnosti manj na zagnanem razvoju novih zdravil in bolj na trženju izdelkov, ki so že dovoljeni – ne glede na to, ali zdravijo ali ne. Velik del investicij se steka v reklamo in marketing ter presega sredstva za raziskave za več kot dvakrat. Farmacevtska industrija spada med največje donatorje sredstev političnim strankam, cela vojska lobistov brenči okoli funkcionarjev, ki prinašajo določene odločitve ter tudi sami zasedajo visoke položaje v nacionalnih in mednarodnih zdravstvenih organizacijah.

Voltaire: Zdravniki dajejo zdravila, o katerih malo vedo, v človeška telesa, o katerih vedo še manj, da bi zdravili bolezni, o katerih sploh nič ne vedo.

Nekaj o zdravnikih:

Dobri zdravniki svojih pacientov ne pošiljajo na vse dostopne diagnostične preiskave samo zato, da bi izključili tudi najmanjše možnosti. Kdor malo več časa posveti razgovoru, anamnezi, ne potrebuje pet rentgenskih slikanj in deset preiskav kri. Dobri zdravniki resno jemljejo namige negovalnega osebja in jim pripisujejo ustrezno velik pomen. Če izkušena medicinska sestra pravi: «Gospe Močnik danes ne gre najbolje«, potem je to opažanje vredno več od vsake laboratorijske vrednosti.

Nekaj o zavarovanjih:

Ne obešajte na velik zvon, da ste zasebni zavarovanec ko obiščete specialista. Počakajte vsaj toliko, da bo izdelal predlog terapije. S tem preprečite, da se v zdravnikovih očeh takoj zasvetijo znaki evra, še preden se posveti vašim težavam in vas pošle na vse potrebne in nepotrebne preiskave.

Nekaj v zvezi s prodajo zdravil:

Zdravstvene zavarovalnice so beležile 10% letno rast izdatkov za antidepresive. Samo pri otrocih se je v zadnjih 3-eh letih število receptov za tovrstna zdravila povečalo za 50%. Tako so milijone ljudi zdravili s psiho pilulami, ki deluje samo po načelu placeba.

Nekaj za starejše, ki prejemajo več zdravil hkrati:

Posledica je poplava receptov, za katere se zahteva, da so izdani znanstveno korektno, da torej domnevno obstajajo dokazi o njihovi koristnosti. Pri takih izjavah se namerno prezira dejstvo, da takih dokazov niso nikoli pridobili s preučevanjem več medsebojnih učinkovin pri različnih, prekrivajočih se posameznih bolezni. Nobenemu farmacevtskemu podjetju ne bi prišlo na misel, da bi svoja zdravila preverjal v najpogostejših kombinacijah z drugimi zdravili ter ugotavljal, kakšni so možni medsebojni učinki, saj bi se pisalo samo o negativnih izidih. Kadar v reklami posebej poudarjajo, da terapija nima neželenih učinkov, obstaja velika verjetnost, da tudi z želenimi učinki ni najbolje.

Pa še nekaj o tako aktualnih cepljenjih:

Podobne razmere so v skoraj vseh drugih državah. Nikjer ni uspelo postaviti vsaj za silo čistega posvetovalnega telesa, ki bi upoštevalo interese prebivalstva in ne farmacevtske industrije. To velja tudi za mednarodne organizacije. Tudi WHO (svetovna zdravstvena organizacija) je nasičena z lobisti enako kot zdravstvene oblasti v ZDA ali Evropska agencija za zdravila. Tu je vpliv industrije viden že iz dejstva, da je »neodvisna« oblast podrejan komisariatu za industrijo, njen proračun pa je bistveno odvisen od prispevkov farmacevtskih koncernov. V tej knjigi je veliko primerov tesnega prepletanja industrije in medicine, toda na nobenem drugem področju to tkanje ni tako gosto kot pri cepljenjih. Izjemno pozitivna slika o cepljenjih, ki temelji na njihovih zgodovinskih zaslugah, zagotovo neposredno pripeva k temu, veliko strokovnjakov za cepljenja pa ja tako navdušenih nad svojim delovnim področjem, da skoraj ne morejo vzdrževati primerne intelektualne razdalje in dovoljevati kritičnih vprašanj. Temu se pridružujejo stalni napadi nasprotnikov cepljenja, ki na nizki ravni navajajo deloma neutemeljene argumente ter javnost presenečajo z najbolj zahrbtnimi teorijami zarote, predvsem na medmrežju. Pri veliko medicincih to sproža obrambni refleks, tako da kritične argumente že vnaprej odpravijo kot neresne, saj bi nasprotnikom cepljenj dali publicističen zagon. Kadar so zdravniki kritični do cepljenj, morajo računati na zelo sovražen odziv znotraj stroke, v ekstremnih primerih je možna celo propoved opravljanja poklica. Znanstveno dejavni medicinci se poleg tega izpostavljajo nevarnosti, da močno ogrožajo svojo kariero, če v zvezi z raziskavami zastavljajo kontroverzna vprašanja in hočejo svoje rezultate objaviti v strokovnem časopisju. V tako polariziranem akademskem ozračju je človek lahko hitro ob glavo. Tu leži globlji vzrok, zakaj toliko vprašanj o varnost cepljenj ni pojasnjenih, pogosto se jih sploh še nihče ni lotil.

Napoved pandemije

Medtem, ko pišem te vrstice – oktobra 2009, še ne vem, kako se bo pandemijski teater nadaljeval. Prepričan sem samo o eni stvari: če bo akcija za proizvajalce cepiv in tablet dosegla tako izjemen finančni uspeh, kot kaže sedaj, potem bodo pandemično svinjo v prihodnosti še večkrat pognali skozi svetovno vas.