Letos sem prvič pridelala semena cvetače, sorte snežna kepa. Po pol stoletja vrtnarjenja bi skoraj lahko rekla, da sem opravila mali mojstrski izpit – ali pa se je le vse poklopilo v naravi, ki očitno še vedno najbolje ve, kaj počne.

Kot pri večini semen – narava opravi vse. Jaz sem sadike cvetače zgolj posadila, pustila pri miru, malo pozabila nanje in jih občasno ošvrknila s pogledom. Potem pa – čez čas – pride tisti trenutek, ko si lahko pripišeš vse zasluge: “Glej, uspelo je!” Čeprav v resnici sploh ne veš točno, kako.

Pomladi sem posadila cvetačo. Od njene rasti ni bilo drugega kot ogromno zelenega listja.  Pozno jeseni jo je nekaj prijelo. Jaz je niti nisem opazila – iskreno, nisem največji ljubitelj te zelenjave. Zimo je uspešno preživela. Spomladi pa – šla je v cvet, in ne samo to – naredila je celo semena. Prava cvetačna drama s srečnim koncem. Glavni moment pa topla mila zima.

Kakšno je to seme, bom izvedela šele naslednje leto – če se bom pravočasno spomnila posejati, presaditi, opleti in spet pustiti, da cveti.

Če drugega ne, sem bila priča temu, kako narava opravi svoje. Mi smo v resnici le opazovalci z roba – učimo se sproti, če imamo srečo, pa včasih celo kaj razumemo.