Krompir ni ravno simbol zdravja v prehranskih brošurah, a če raste doma, brez kemije, brez potnih listov in embalaže, postane nekaj čisto drugega – domača, sezonska hrana, ki je del uravnoteženega in trajnostnega načina življenja.

Letos drugič poskušam z dvojnim pridelkom krompirja na leto.
Gre za preprost, domač eksperiment – nekaj, kar sicer v tropih počnejo z rižem, jaz pa poskušam z gomolji, ki jih imam rada in jih znam pridelati.

Zgodnjega sem sadila marca, pobrala konec maja – ne zato, ker bi bil popolnoma zrel, ampak ker ga je suša predčasno odslovila. Ker je bila zemlja pripravljena in ni bilo treba drugega kot odločnosti, sem poskusila še enkrat.

Lani je bil tak poskus prvi – bolj iz radovednosti kot strategije. A decembrski pridelek je presenetil. Bil je spodoben, svež, polnega okusa in – domač.

Letos sem površino malo razširila. Drugo sajenje trenutno lepo uspeva – zemlja je topla, vlage ne manjka. Če bo šlo tako naprej, bom tudi to zimo na mizo postavila mladi krompir, ki ni pripotoval iz druge celine, ampak je zrasel tukaj, na svežem zraku, brez strupov in brez stroškov prevoza.

To ni prehranska revolucija, je pa majhen prispevek k bolj zdravi hrani in bolj zdravemu odnosu do okolja.
Gre za iskanje poti, kako živeti v koraku s podnebnimi spremembami, in obenem ohranjati povezanost z zemljo, sezono in sabo. Pa še gibanje je – nič ne koristi telesu bolj kot decembrsko kopanje po vrtu z vilami v roki.