Hoteli so nas pokopati, ampak niso vedeli, da smo semena.

iz filma: Seme- zamolčana zgodbe

Včasih nekatere stvari pridejo kar same, ne da bi jih iskala in navadno zmeraj v paru. Najprej je bil to film: Seme zamolčana zgodba, potem še knjiga; Zemlja, voda, seme. Film kroži po Sloveniji, ogledati pa se ga da tudi na internetu, vendar brez prevoda. Priporočam ogled. Knjigo pač kupite, zaradi spoštovanja do avtorja, ker je naše gore list. Ja pa tudi v knjižnicah.

Nekaj malega vam bom povedala, ostalo si poglejte sami, če vas zanima. Film se začne  z pričevanjem varuhov semen, nadaljuje pa se kot kriminalna zgodba o zlorabi pesticidov, podkupovanju sodnikov, lobiranju in ustrahovanju znanstvenikov. Pač v duhu modernega časa, ko v obdobju vseh materialnih dobrin iščemo duhovne vrednote. Res je, da danes v večini biotehniške korporacije nadzorujejo naša semena, pa vendar, še nikoli ni bilo tako enostavno  priti do semen.

V zadnjem stoletju  smo izgubili 94%  rastlinskih sort.  Namenoma? Zaradi dobička, denarja? Rodovitno zemljo spreminjamo v osiromašeno, neplodno. V želji po večjem  donosu na hektar, bi se bilo potrebno pred uživanjem hrane posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Namesto več smo na dolgi rok dobili manj.

Zakaj so stare sorte tako pomembne in zakaj je potrebna raznolikost vrst? Iz starih, divjih sort so naši predniki vzgojili današnjo zelenjavo. Če bi bilo potrebno, bi to naredili še enkrat, ampak za to potrebujemo semena teh starih rastlin z originalnimi geni. Kaj se zgodi na planjavi z eno kulturo ene sorte, ki jo napade določena bolezen. Ja, cela planjava zboli, potem pa ni kaj dati na police v trgovske centre. Zakaj bi jaz imela v vrtu iste kulture in iste sorte kot moj sosed, ker potem bo namreč tudi meni vse »crknilo«, če bo njemu.

Letos se čudim krompirju. Posajenih imam več vrst. Ena vrsta je pravi krompir, neka stara sort kot mi je bilo rečeno, drugo so moderne sorte krompirja. Te moderne sorte je napadle rja in še koloradski hrošč. Te stare sorte rja ni napadla, hrošč jo pa tudi ne mara in cveti že cel mesec. Vse pa je posajeno na isti njivi. Kaj bo v zemlji pa ne vem.

Eni semena starih sort iščejo, zbirajo in shranjujejo, drugi jih namensko ali pa zaradi neumnosti uničujejo. Kaj pa bomo vrtičkarji, rešili svet? Ne, lahko pa je cela Slovenija  vrt. Tudi jaz bi , tako kot gospod iz filma, če bi morala pod nujno iz hiše, najprej pograbila semena. Kakšna denarnica neki. S tistim kar je v njej ne bi bila dolgo sita. Semena pa lahko jemo in če potrebuješ več hrane jih samo manjši del vrneš zemlji. Čisto pod resno, pobirate in shranjujete lastna semena? Vsaj fižol? Ali pa vsaj pustite, da se zasejejo sama?

Pobiranje in shranjevanje semen je čisto enostavno in nimate razloga, da tega ne bi počeli. Po določenem času pobiranje in shranjevanje postane rutina. Žal pa je pri tem delu tako, kot zmeraj v življenju, enkrat dobro, drugič še bolje.  Kadar pridem do nekega odličnega pridelka določene vrste zelenjave, bi si želela, da za vedno ostane tako. Žal mi to ne uspeva. Vsako leto pa nekaj užitnega zrase. Potaknjenci ohranijo genske lastnosti mame rastline. Semena pa so vrata med preteklostjo in prihodnostjo. Iz semena preteklosti zrase nova rastlina posodobljena z najnovejšimi podatki. Semena so živa, v sebi nosijo tudi delček nas.  Za to obstaja čisto znanstvena razlaga. Na kratko pa: tudi zemlje je živa, isto voda in ko mi teptamo in ropotamo naokoli prenašamo v zemljo svoje smeti, kožne celice, pot, kri. Rastline rastejo iz te zemlje. Celo sem prebrala, da rastline zaznajo kaj naše telo rabi in nam to dajo. Velja pa to samo za rastline, ki so zrastle v naši oskrbo. Zato tudi za zelišča, nabirajmo v okolici svojih domov.

Ali je sploh važno katere sorte solato sem kupila. Zdaj po 10.ih letih je moja solata, z zelo originalnim imenom; zelena solata. Ali pa Unikum solata, po 10-ih letih  preverjeno ni več enaka kot tista iz semenarne. Rdeče pese pa sploh ni več podobna nobeni kupljeni vrsti. Kaj bo nastalo iz letošnjega pridelka semen korenja pa še ne vem. Tako je pri meni. Nikoli ne dobim tistega, kar si želim. Vedno dobim to, kar že imam ali pa vsaj mislim, da imam. Kakšen dobitek na loteriji bi znala dobro unovčiti, pa ga ni. najbrž  bi morala za to tudi listek izpolniti. Semena pa imam in to semena vseh zelenjavnih sort, ki rastejo na mojem vrtu z izjemo cvetače, brokolija in rdečega radiča.

Če želiš biti srečen en dan, se ga napij.

Če želiš biti srečen eno leto, se oženi.

Če želiš biti srečen celo življenje, si omisli vrt.

kitajski pregovor

Glede količine pridelave, par m2 zadostuje za oskrbo ene družine z zelenjavo. Še ni dolgo, kar so mi povedali, da se iz listov rdeče pese dela špinača in iz korenjevih listov, ne vem več kaj. Pa še čisto nova, iz česnovih popkov nastane odlična juha. Večina plevelov iz naših vrtov je tudi užitnih. Vse to jaz zmečem proč. Če že ves čas govorimo o semenih. Sončnična semena so do sedaj pojedli ptiči, zdaj pa se bojim, da jih bom kar jaz. Bučna semena so vedno romala na kompost, letos sem se odločila, da jih bom raje pojedla.

Neuporaben grič za hišo počasi spreminjam v zeliščni vrt in gojišče jagodičevja. V rožne grede pred hišo sadim zelišča. No, nekaterim to ni všeč, meni pač je. Zelišča in jagodičevje pojem ali pa predelam za sok, marmelado, čaj. Čas pa gre. Za tri litre ribezovega soka sem se zamudila pol dne in skoraj dala prav tistim, ki pravijo,: »da to se pa že ne splača.« Ampak to je že druga zgodba.

Nič ni narobe s semeni, tudi iz velikih semenarn, dokler niso gensko predelana. Vseeno domača semena so zaklad, ki se lahko meri v zlatu. Shranjujte domača semena, za hobi, zabavo, iz radovednosti, za vsak slučaj ali pa kar tako.