Nekaj mora biti na teh domačih semenih. Da so bolj prilagojena, da so bolj odporna, da so…Najbolj pomembno, enostavno jih je vzgojiti. Poglejte tale solkanski radič. Lansko leto sem ga posejala, pobrala ga nisem, ker pač je bilo dovolj druge zelenjave, ker mi je bil malo od rok, ker se mi ni dalo ukvarjati z njim. In tako je rasel in zrasle in cvetel. Potem je naredil še seme, polno semena. Pa tudi teh nisem pobrala, ker je bil od rok, ni bilo časa in čisto po resnici, ni se mi dalo še s temi semeni ubadat. Semena radiča so kaj sitna za čiščenje in pospravljanje.

Pa je prišla jesen in semenke solkanskega radiča so skupaj s semeni še vedno visele v vrtu. Nekaj se je že otreslo in posejalo, to sem videla. Ob ostalo pa sem se končno obregnila jaz in sem semenke kar omlatila na prazno gredico in pustila. Rezultat zdaj pomladi vidite na fotografiji. Če tisti plevel zraven odmislite, potem ostane polno radiča. Zdaj je še majhen, ker je še hladno. Danes je zeblo kot pozimi. Nekaj sem ga vseeno že pobrala, še dosti ga pa bo.

Potem pa mislim, da bom ponovila vajo. Kar bo radiča ostalo ga bom pustila do cvetenja in za semena. Tako se mi vsaj nekaj dela samo. A, plevel, pa naj bo še malo plevela tam. Bom že pazila, da ga ne poberem za solato. Sicer pa je večina plevelov tudi užitnih.

Tako, zakaj so se ohranila in se ohranjajo semena domačih sort. Ja, enostavno jih je dobiti in razmnožiti. Kaj mislite, da imam jaz čas in da se mi da zganjati kakšno znanost. Pač ne. Največkrat je najbolj enostavno tisti pravo.