Indijanci so dobro vedeli zakaj njihov rek pravi:

Dobro ravnajte dobro z zemljo, ni vam bila dana od vaših staršev, temveč vam je bila dana na posodo od vaših otrok. Zemlje ne podedujemo od naših staršev, sposodimo si jo od naših otrok.

Nekaterim se ne da dopovedati, da naj ne kupujejo treniranega semena, naj ne hodijo v Italijo po Pantakan, naj že enkrat nehajo špricati in posipati mravlje z insekticidi in podobno, da ne bi po nepotrebnem izgubljali besed. Sicer to so le mikro težave. Vseeno, začnimo vsak na svojem vrtičku.

Za vse ostale pa je moje sporočilo zgolj še en Indijanski rek: 

Šele ko bo zadnje drevo umrlo
in zadnja reka zastrupljena
in zadnja riba ulovljena
bomo spoznali,
da ne moremo jesti denarja.

In pa še; nehajte se preganjati zaradi lastništva. Nihče ne bo ničesar odnesel s sabo. Na koncu boste imeli le tista dva kvadratna metra za grob. Mene pa pustite pri miru, še tega nočem.

Če si človek ne lasti svežine zraka in lesketa vode, kako jih lahko kupiš?” se je leta 1854 spraševal Poglavar Seattle.

To knjigo pa sem prebrala pred kratkim in priporočam v branje.

Na tem planetu si gost, zato se pričakuje od tebe, da boš zapustil takega, kakršnega si našel, ali boljšega. Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo govoriti ali si pomagati. Odgovoren si za obljube, ki jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš, in za rezultate svojih dejanj.

Marlo Morgan, avstralska pisateljica (“Imenovali so jo dvoje src”)