Ko imam ravno čas, ker dežuje 🙂

Pametno zalivanje – tega ni, samo se pa dobro sliši. Po večinoma ne zalivam, ker se mi ne da, ne morem, nimam pogojev za to. Če pa že, potem na dva načina.

Zakaj ne zalivam?

Občudujem sosedo, ki prihaja ob jutrih in potem vlači za seboj cev po celem vrtu in zaliva in zaliva. Ker ni zadosti, ponovi vajo še zvečer. Dan za dnem. Jaz pač tega ne morem, ker bi rabila 500 m cev do vrta. Potolaži me samo dejstvo, da so moje rastline kljub temu v dobri kondiciji. Kako jim uspe, ne me vprašati. Vse kar lahko naredim je zastiranje zemlje  z rastlinsko zastirko, gosta posaditev ter mešani posevki. Rastline se prilagodijo in iščejo vodo v globinah, potem pa kar preživi, preživi. Pri vsakodnevnem zalivanju pa rastline razpredejo svoje korenine bolj v širino in na plitvo in potem čakajo vodo. Letos sem tako razvadila svoje lončnice. Vsa prejšnja leta sem zalivala dvakrat tedensko, letos pa sem jih vsak drugi dan in neverjetno so požrešne, vodo hočejo vsak drugi dan.

Saj poznate; tole zalivanje je kot kaplja v morje. Zalivaš in zalivaš, vendar je zemlja mokra le po površini. Edino dež nekaj pomeni. Neverjetno, ampak vlijte 10 litrov vode na enem kraju, koliko v globino bo mokro?

S tem vlačenjem cevi sem jaz hitro opravila. Najprej je bilo potrebno cev pripraviti, potem si s tem vlečenjem križem po vrtu polno rastlin polomil, na koncu je bilo treba še popraviti. Jok, ne bo to zame.

Zalivanje s kanglico, kaj si ti nor. Dve uri sem hodila gor in dol, pa je bila zemlja še vedno suha. Še vedno zalivam s kanglico ampak samo posevke do klitja ter presajene rastline v omejeni količini.

Če pa že zalivam…

Torej, če pa imam pogoje za zalivanje, potem se mi zdita smiselna samo dva načina. Oba v kombinaciji z zastiranjem zemlje. Prvi način je z perforirano fiksno cevjo napeljano v vrtu. Drugi način je z zalivalniki.

Trenutno zalivam z zalivalniki, kot jim jaz rečem, ni pa to nič drugega kot plastične steklenice do pol zakopane v vrtu. Obrnjeni plastenki odrežem dno in jo do 15 cm zakopljem v zemljo. Vodo potem točim v take v naprej pripravljene zalivalnike, in vlažim zemljo pod površino. Smiselna uporaba pa je, kot rečeno samo v kombinaciji z zastirko. Ne zalivam vsak dan, porabim manj časa in zemlja ostaja vlažna.

Sicer nič novega, ampak letos sem ugotovila da imajo presajene rastline, kot radič in solata endivija večje možnost za preživetje, če se jih takoj po presaditvi pokrije z vrtnarsko kopreno. Le ta namreč zadržuje vlago in v tej letošnji suši in vročini se to zelo pozna.

Se bo treba prilagoditi

Čez dež ga ni. Še tako malo če ga pade, je boljši kot vsakršno dolgotrajno zalivanje. Žal smo pritirali do podnebnih sprememb in režim padavin se spreminja. Ves čas na to opozarjam in v načrtu imam prilagoditve, vendar me doma ne jemljejo resno. Tako da lobiram dalje. Druga stvar je lokacija in kvaliteta zemlje. Od lokacije do lokacije je zemlja različna in nekatere rastline bolje uspevajo na odcedni peščeni zemlji, druge pa v močnejši ilovnati zemlji. Na srečo imam to srečo, da sem si uredila vrtičke na različnih lokacijah z različnimi tipi zemlje, celo višje v hrib sem se selila. Torej tudi v različnih temperaturnih pasovih. Moraš biti mal nor za kaj takega. Imam pa peš hojo, ko se selim iz lokacija na lokacijo in v teh koronskih časih se mi zdi kot da sem ves čas na dopustu. Rezultati na pridelku so pa tudi že vidni.