Še preden se dobro zbudim jo slišim, ko stopim skozi vrata jo vidim in čutim. Ja, res imam srečo. Tisočero imen in milijone obrazov ima. Prasila pravijo nekateri. Drugi rečemo samo narava. Častili so jo staroverci. V Posočju še po drugi svetovni vojni, kar lahko preberete v knjigi Pavla Medveščka: Z druge strani neba.

Niso gradili svetišč, niso rabili. Samo izbrali so določene prostore. Večina danes poznanih ni več v takratni podobi. Vseeno grem na pot, da se prepričam na lastne oči. Noge me nesejo v dolino Doblarca. Prvič vstopam v to dolino, spustim se prav do potoka. Prav dosti vode ni in vse je zaraščeno. Po riti dol in po nosu nazaj gor. Predstavljam si, kako ob močnem deževju dere voda po strugi. No staroverci takrat v strugo niso hodili. Kakšen je potok bil nekoč? No ja, vse se spreminja.

Pojdem gor, vse do Volčanskih Rutov. Govorim z domačini, ugotovim, da nekatere celo poznam. Srečam kolesarko, prvič, pa kot da se pozavna. Pravijo, da starovercev več ni. Pa ja de. Vsak dan jih srečujem, tu naokoli. Res da se ne opravlja več obredov kot nekoč, ne časti se Nikrmane, časti se narava. Mnogo je ljudi dobre misli tu naokoli.

Tale cerkvica zgoraj pač ne sodi k starovercem, razgled pa je lep. Potem pa nazaj v dolino in na nasprotni breg Soče, kje je Babja jama. V Babjo jamo ne grem, tam itak ni nič za videti, bom kar na vrtu poskrbela za en majhen košček Nikrmane. Res v Babji jami se da spočiti in nekaj je v prostoru, posebno zdaj v tej vročini, ampak nimam časa.

No, vse tiste popotnike, ki pa boste šli v jamo, v imenu Nikramne prosim, spoštujte njo pa tudi domačine. Ne parkirajte na kmetijskih površinah. Ne vozite po travniku. Vprašajte, kje lahko. Pridite peš ali s kolesom, boste imeli nekaj od dneva. Če nas vidite, nas lahko pozdravite. Odnesti svoje smeti s seboj, ne jih tlačit za jablane .Preden pridete preberite knjigo, boste vedeli kaj iskati in kako so živeli v časih stare vere.