
Staro leto čau, novo leto živijo. In zdaj kaj? Stara navada, železna srajca in gremo dalje. Pregled starega leta in hiter pogled naprej na vojna žarišča, svetovne spremembe, pričakovanje Trumpovega ustoličenje. Ampak ne bi od politike. Počasi imam dovolj novih začetkov, zato novega leta ne praznujem. Zimski solsticij je pravi praznik; ko se začne dan podaljševati, je to najboljša novica leta.
Praznovanje solsticija ima globoke korenine v mnogih kulturah, vključno s staroverci. Solsticij, ki označuje najkrajši dan in najdaljšo noč pozimi ter najdaljši dan in najkrajšo noč poleti, je bil pomemben mejnik v naravnem ciklu in je imel poseben pomen za naše prednike. Zimski solsticij (okoli 21. decembra) je bil pogosto povezan z obredi, ki so simbolizirali ponovno rojstvo sonca in začetek daljših dni. Ti obredi so vključevali kurjenje ognjev, ples, petje, pripravljanje posebnih jedi in okraševanje domov.
Vse te dejavnosti so bile močno povezane z naravo in cikli, ki so jih staroverci globoko spoštovali. Mnoge od teh tradicij so z leti zbledele, danes imamo raje pokanje ob novem letu. Dražje ko je, boljše je. Bolj ko se sveti, manj je pomemben posameznik. Praznik pa pravi, ko doseže in preseže vse prodajne plane.
No, pri semenih in vrtu se vsako leto zgodba ponovi. Posej, vzdržuj, poberi in po možnosti tudi skuhaj in pojej. Še kakšen mesec zimskega spanja, pa začnemo znova.
V resnici s starim še nisem opravila. Glede na vreme in temperature se tam zunaj še močijo: motovilec, radič, zelena, peteršilj, zelje. Najde se še koleraba, redkvica, črna redkev in repa pa korenje. Od viška glava ne boli, od zelenjave že celo ne. Ja zimska solate je tudi še nekje. Božično setev sem letos izpustila. Ni bilo kam, tudi dalo se mi ni, čeprav letos so bili dobri pogoji za tako početje. Saj veste, semena posejana med Božičem in Novim letom, sklijejo, ko je zanje pravi čas. Z opombo, da to znajo samo domača semena.
Že davno me je povozil čas in ne sledim tempa. Pred začetkom vrtnarske sezone pa imam še malo časa. Do takrat pa moram pospraviti še nekaj semen. Bučke in buče se čakajo, da jih razrežem in spravim semena. Začnem pa potem s sejanjem sadik plodovk.
Če se ozrem malo nazaj, …..ja veliko sem naredila, vsa semena so moja lastna. To zgledal, da se hvalim in ja, res se. Saj v resnici je čisto enostavno, je pa treba nekaj za to narediti. Sem pa tja kakšno ukuham, hec mora biti. Tako ali tako je ta pridelava sčasoma postala rutina. Zato vam tudi nimam več kaj dosti pametnega povedati. Lahko pa si preberete moje zgodbe o pridelavi semen. Gredo tako od semena do semena za vse vrste zelenjave. Jaz jih ne morem več brati, tudi ne bi jih danes znala več napisati tako kot takrat.
Vsem želim uspešno vrtnarsko sezono, kakšno novo navado in pa da bi bili zadovoljni.