Po tej knjige je bila posneta tudi dokumentarna oddaja: Cesarstvo rdečega zlata. Dvakrat sem jo gledala, ampak knjiga pove več.

Na kratko, paradižnikova mezga ali ketchup na vaši mizi je po vsej verjetnosti kitajski, če ga seveda niste sami skuhali. Kitajci pridelajo in predelajo na tone paradižnika. Izvažajo trojni koncentrat, ki ga Italijani samo razredčijo na dvojnega, konzervirajo in prodaj kot made in Italy.

Za predelavo paradižnika je bilo potrebno vzgojiti »industrijski paradižnik«, ki se lahko otrese s pecljev in je zadosti trden, da preživi pobiranje, transport in predelavo. Nikjer v knjigi nisem zasledila, da bi bil industrijski paradižnik, GSO, je pa omenjeno, da je šele z izolacijo gena iz sorte rumenega paradižnika bilo možno pridelati paradižnik prave kvalitete za industrijsko predelavo. Ali je to še paradižnik?

Trojni koncentrat, dvojni koncentrat, to še bi bilo sprejemljivo. Kaj pa za Afriški trg. Za Afriški trg Kitajci uporabijo najslabšo surovino, da prikrijejo slabo kvaliteto dodajajo barvila ter sojina vlakna in škrob. V taki paradižnikovi mezgi je le 30% paradižnika, ostalo so dodatki. No, prodajajo ga v konzervah z Italijanskim imenom in v barvah italijanske zastave. Fuj in fej, res moraš biti pohlepen da s tako brozgo hraniš ljudi. No, nisem čisto prepričana, da nekaj tega ne pristane tudi pri nas na prodajnih policah.

Poleg tega so Kitajci z nizko ceno izpodrinili lokalne pridelovalce in predelovalce paradižnika v Afriki, ki posledično garajo na italijanskih poljih za pest drobiža in živijo slabše kot potepuški psi.