Francoska špinača
Na fotografiji je sadika francoske špinače. Sodelavka jo je včeraj prinesla v službo. Prvič sem slišala za francosko špinačo, kaj šele, da bi jo videla. Tega pri nas ne poznamo in ne sadimo. Za sadiko sem pa rekla, da je pobarvan plevel. Malo za šalo, malo pa zares, kateri rastlini se vam zdi podobno. Mislim, saj nisem čisto obsedena s tem plevelom. Res ga je polno in sezona puljenja, ampak me čisto nič ne sekira, če kakšen plevel rase.
Bela metlika
Poglejte to. To je bela metlika – plevel. Kaj je še zanimivo? Je užitna. Zaradi okusa jo mnogi imenujejo kar divja špinača. Užitna je surova ali kuhana. Listi vsebujejo precej mineralov in ima pozitivne učinka na zdravje. Mladi listi so rahlo slani. In točno vse to so mi povedali tudi za francosko špinačo. Kaj zdaj, francoska špinača ali bela metlika. Jaz glasujem za belo metliko. Bo vsaj manj plevela. Kar pa je res, če želite okras v vrtu, potem je lepša francoska špinača.
Če ste se odločili za francosko špinačo: Francoska špinača je vrtna loboda. Loboda pa je rod rastlin z 200 vrstami. Je enostavna za pridelavo. Zraste od 60 centimetrov pa vse do 2 metrov. Listki so lahko svetlo ali temno zeleni, vijolični, rdečkasti ali celo dvobarvni.
Sejemo jo od marca naprej. Sejemo lahko do konca maja in potem spet od avgusta naprej. tako kot naša domača špinača ne prenaša visoke vročine in kar hitro požene cvetno steblo. Francoske špinače ne sejemo oziroma sadimo v bližino njenih sorodnic. To so rdeča pesa, blitva, sladkorna pesa, klasična špinača.
Listke lahko pobiramo, ko zrastejo vsaj 6 centimetrov. Če pa želimo, da se bo rastlina obrasla, pustimo vsaj polovico listkov. Mladi listki lobode so nekoliko slani, a polni mineralov, vitaminov in rudninskih snovi. Če pa jo hočete jesti je edina možnost, da jo zasejete sami, v trgovini je namreč ne boste našli, ker listki zelo hitro ovenijo.