Žajbelj je hvaležno zelišče, ki so ga cenili že naši stari starši. Na starejših slovenskih vrtičkih praviloma povsod videvam grmičke žajblja. Na tak način sem ga tudi dobila. Najprej sem ga zasadila na vrt, ampak kmalu ugotovila, da to ne bo v redu. Zdaj je na zeliščnem vrtu. Eno sadiko sem kasneje kupila, vendar ni pravi žajbelj, temveč samo ena od njegovih modernih oblik. Ne me vprašati katera, ker žal ne vem. Tudi če imam žajbelj doma, največkrat za čaj naberem divje rastoči žajbelj ob morju kjer je originalno tudi doma. Divje rastoči žajbelj ima ožje liste in dosti bolj diši.

Žajbljevo latinsko ime je Salvia in tudi pri nas mu večkrat rečejo salvija kot žajbelj. Še eno ime sem zasledila za žajbelj in sicer kadulja. Pri takem poimenovanju pa lahko hitro pride do zmede, ker žajbelj in travniška kadulja sta v sorodu. Travniška kadulja je  modro cvetoča roža, ki raste pri nas povsod po poljih. Kadar cveti so določeni travniki prav modri.

Vzgoja

Rastlino lahko direktno posejemo aprila, vendar tega ne delam. Druga možnost je, da sadike pripravimo v rastlinjaku iz semena, ki smo ga posejali marca in jih na prosto presadimo maja, pa tudi tega ne delam. Razmnožujemo ga lahko tudi z potaknjenci, lahko tudi z delitvijo korenin. Prvi žajbelj sem dobila z delitvijo korenine, vse ostale sem vzgojila iz potaknjencev. To obliko razmnoževanja bi označila za srednje težko. Namreč vedno mi več potaknjencev propade kot zraste. Pripravljam jih avgusta in mogoče to ni najbolj primeren čas.

Žajbelj je droben vedno zelen pol grmiček z olesenelimi stebli, sivkastimi  listi. Doseže višino do 40 cm in ima številna stebla. Listi so eliptični. Vsi nadzemni deli so dlakasti, kar varuje rastlino pred izsušitvijo v močnih poletnih pripekah kot je letos. Ima svetlo vijoličaste cvetove, kateri se na koncu stebla zbirajo v rahel grozd. Ko odcveti naredi drobna okrogla črna semena, ki se jih enostavno otrese. Polno imam teh semen. Sicer ne vem, kaj bom z njimi, imam jih pa le.

Žajbelj ima rad sončno lego, glede tal ni preveč izbirčen, najraje pa ima lahka, suha, ter dobro odcedna tla. Občutljiv je na veter. Pri nas pozimi odvrže vse liste in pomladi na novo ozeleni.

Z žlahtnjenjem so vrtnarji vzgojili okrasne različice, kot so rdečelistni ali različica z rumenimi lisami ali pa  različica z belimi cvetovi. Meni pa je še za tega s širšimi listi žal, da sem ga kupila, ker enostavno ga ne uporabljam za nič drugega, kot za okras.

Pobiranje in shranjevanje

Sveža rastlina ima izrazitejši okus od posušenega žajblja. Zdravilni deli so predvsem listi, ki jih pobiram pred cvetenjem, sušim jih le v senci, pri čemer jih večkrat obračam. Tako kot pač tudi druga zelišča.

Posušene žajbljeve liste shranjujem v tesno zaprtem kozarcu v hladnem, temnem in suhem prostoru – tako shranjen žajbelj naj bi se ohranil približno šest mesecev, no imam ga do enega leta, potem menjam.

Uporaba

Prvi način uporabe žajblja, za katero sem slišala  je bilo grgranje žajblja. Ta recept sem dobila istočasno s sadiko. Za to pa sem potrebovala samo vprašati: »Kaj je ta grm v vašem vrtu?« Žajbelj se resnično ponaša s številnimi koristnimi lastnostmi za zdravje. Grgranje žajblja pri vnetnih procesih v ustni votlini in grlu poznamo praktično vsi. 

Malo čudno sem gledala, ko sem žajbelj videla na polici v trgovini med začimbami. Žajbelj ima pekoč okus, na zahodu pa ga v glavnem uporabljajo kot začimbo, na primer pri pripravi nadevane perutnine in različnih omak. Nemci ga uporabljajo za začinjanje klobas. Drugače lahko žajbelj uporabljamo tudi za priloge iz divjega ali rjavega riža, ječmena in leče, z njim pa odlično poživimo tudi omake in mineštre.

In tretji način uporabe, ki sem ga spoznala je njegova priznana  lastnost da ureja potenje: Pri ljudeh, ki se zelo potijo, zavira potenje, pri tistih, ki se malo potijo, ga pospešuje.  Žajbljev  čaj  –  1  žlička posušenih listov na 1 skodelico zavrele  vode  kot  preliv  – ni  samo zelo dobro naravno zdravilo zoper premočno potenje ampak tudi najbolj poznan čaj za lajšanje simptomov vročinskih oblivov v menopavzi.

Žajbelj uporabljam  tudi za žuželčje pike, če ni ravno trpotca pri roki. Poleg tega ima žajbelj še polno drugih koristnih učinkovin. Tudi doma je žajbelj vsestransko uporaben.  Njegov vonj preganja molje in drug mrčes  Dokler nisem imela sivke sem v dišavne blazinice tlačila kar posušen žajbelj.

Dobro je vedeti še, da žajbelj vsebuje tujon. Tujon je živčni strup, ki se nakopiči predvsem v alkoholnih izvlečkih. Pri dolgotrajni uporabi ali prekomernih odmerkih lahko pride do občutka vročine in omotičnosti, pospešenega bita srca in epileptičnih krčev. V čajih in sredstvih za grgranje z vodo se tujon ne izloča.

Za vrtičkarje

Žajbelj je dobrodošel tudi v zelenjavnem vrtu. V biodinamičnem vrtnarjenju so ugotovili, da odganja rastlinske škodljivce, kot so kapusov belin, listne uši in polže, zato ga priporočajo kot obrobek zelenjavnemu vrtu. Težava nastane, ko želimo na obrobo zelenjavnega vrta posaditi vse koristne rastline. Njegov vonj odganja tudi komarje in molje. Liste so včasih, podobno kot sivko, dajali med perilo in v omare. Kot odvračalo uporabljajo tudi eterično olje, ki odganja gosenice sovk in strune. Dobra novica za tiste, ki radi zaidejo v gozd, pa je, da odvrača klope.