Danes pišemo 19.1.2024. Vremenska napoved je sneg do nižin. Prometna napoved; opozorilo voznikom na zimske razmere. Nič nenavadnega, pa vendar, ker pogled skozi okno pravi, dežuje kot iz škafa.

Sprašujem se ali bo letošnja zima, moja prva zima brez snega? Odločila sem se zapisati tistih nekaj par spominov na sneg.

Prvi spomini

Ogromen snežak, jaz na saneh stojim pred njim. Takrat sem imela komaj dobro leto in pravzaprav tega se ne pomnim, imam pa fotografijo. Moj prvi spomin na sneg pa je z istega dvorišča. Snega polno, meni čez glavo. Čez dvorišče, kjer smo stanovali je narejena ozka gaz in oče me nese pod roko, tako kot žakelj krompirja, skozi ves ta sneg. Ne vem, če sem imela tri leta. Do starosti šestih let imam v spominu samo take kratke filme v črno-beli tehniki. Kamor si pogledal, sama belina, sam sneg. Itak pa nisem videla, čez rob gazi. Jaz majhna pika v tem snegu, popolnoma varna v očetovih rokah.

Vsi ostali spomini na sneg so potem že iz šolskih let, ko smo se otroci sankali, smučali in igrali v snegu. Zime zame so se takrat začele 29. novembra, za dan republike v Jugoslaviji. Praznik, ki je trajal dva dni in praznik s katerim sem običajno začela smučarko sezono. Zima se je končala konec meseca marca s pohodom na Porezen. Nobena redkost pa ni bil niti sneg 1. novembra in 1. maja.

Priljubljena zabava v zimskem času je bila delanje bunkerjev iz snega. Ko so »ta stari« skidali sneg in ga zmetali na kup, smo na račun prišli otroci, ki smo v ta kup kopali luknje. Tem luknjam smo rekli bunker. Z vrha je bila drsalnica, spodaj pa luknja v katero smo lezli. Tako cele popoldneve. Sneženi možje so bili obvezna dekoracija na dvoriščih. Komaj smo čakali, da s šole pridemo domov. Oblekli smo smučarske hlače in bunde, »spajkse«. Rokavice so bile na rezervi vsaj dvojne, trojne, da smo jih zamenjali, ko so premočile. Ko se je znočilo smo jo pa mahnili s sankami, na glavno cesto. Sankati po glavni cesti se je bilo možno zgolj takrat, ko so jo splužili in še preden so jo posipali s peskom. Zakaj ponoči, da smo videli luči prihajajočih avtomobilov in smo se lahko pravočasno umaknili. Avtomobil je bil takrat bolj redek pojav in ni velikokrat zmotil sankaškega veselja.

Prav posebne vrste zabava je bilo »huzanje » po riti. Poligonov za to dejavnost je bilo v Grapi kar hočeš. na obe strani je namreč sama griva. Za ta namen sem imela prav posebne hlače, ker je s časom na riti nastal cel zemljevid. Ampak bilo je pa zabavno.

Od sedmega leta dalje je bilo teh podvigov manj, ker sem večinoma vse proste zimske dni preživela na smučarskih tečajih in na smučanju. Najprej Livek, potem Soriška planina, kasneje Kobla. Če so nas peljali na Kanini je bil že cel praznik.

Smučarki tečaji na Soriški planini.

Saj ne vem, kako smo se učili smučati. Postavili so nas v vrsto, delali smo neke vaje, enkrat po eni nogi, pa po drugi, pa v počep, zavij levo, zavij desno, mi bi pa najraje kar naravnost. Ko smo osvojili plužno tehniko, smo bili že »jacki«. Imeli smo pol pancerje in JET-ke – Jugoslovanske Elanove Treske.  Ko so nas spustili po svoje, so bile vse smreke naše. Ne vem, če sem se kdaj peljala po progi. Vlečnica je bila na bumerang in mi manjši smo bili več časa v zraku, kot pa na tleh. Posebna umetnost je bila obvladati to vlečnico. Ko ti je to uspelo, si bil že kar dober smučar. Tista druga na kavelj, ki si ga zataknil nekam za hrbet, mi je strgala ne eno bundo. Uf, kako sem sovražila to vlečnico.

Na smučarske tečaje smo se vozili z kombijem. Snega pa čez streho kombija. Ne enkrat se je zgodilo, da nismo uspeli priti do cilja in smo do smučišča morali kos poti peš ali pa smo smučali kar v Sorici na polju. Peš gor in peš dol. Tudi ko smo se vozili z avtomobilom smo naleteli na razne ovire. Najbolj se spomnim zime, ko je res nasulo polno snega. Cesta je bila splužena samo za eno vozilo, enosmerna bi rekli danes, bankine so bile visoke po dva metra in več. Potem pa vidiš ta film, ko se srečata dva avtomobila in prostora za umaknit ni kilometer dol in kilometer dol. Ni bilo druge kot lopate v roko in odkopati izogibališče. To so bil še časi črno belih filmov. če bi bilo to danes v barvi, pa menda bi prej sneg skopnel, kot bi se zmigali.

Takrat je bila obvezni del zimske opreme v avtih tudi lopata. Snežene verige tudi, se jih pa ni montiralo, dokler je le šlo. Verige so prišle na vrsto šele, ko potiskanje in sedenje na havbah ni avtomobila več spravilo dalje. Pa danes potiskaj avto. Samo sprdneš se lahko od napora, to pa je ves rezultat. Fičko je dobro šel v sneg, škoda tudi, jugo je bil zakon, kasneje sem z opel astro vozila tam, kjer so že vse drugi stali. Pa danes, 4×4 pa ne gre nikamor.

Bil je zimski pohod na Porezen, ko je meseca marca nasulo snega preko vrha stare koče in so morali skopati iz zgoraj navzdol do oken in vrat koče. Ne hodim več, ker zdaj ni več zimski pohod. Bila je zima, ko smo gazili do pasu, da smo prišli do starih staršev. Meni je bilo zanimivo, čeprav naporno.

Iz novejših časov

Spomnim se kovidne zime leta 2020, če ste ostali slučajno pozabili. No leta 2020/2021 je bila zima kot je treba. Snega toliko kot par let prej in do danes ni bilo več. Bilo je leto, ko smo sklatili vse avione z neba. Se spomnite. Cele dva tedna sem se smučala po domačem polju, kar se tudi še ni zgodilo.. Smučišča pa so bila žal, zaradi neumnosti vsa zaprta. Edino leto med zadnjimi, ko je bilo povsod dovolj snega.

Sicer tudi sama rada skočim na letalo in se peljem na drugi konec sveta. Če pa mi daste na izbiro sneg ali letalo, bom izbrala sneg. Torej, kar se mene tiče, letala na zemljo, vsaj večino od njih.

Če sežem pa še malo bolj nazaj, v spomin mojih staršev je pa legendarna zima leta 1952, ko je nasulo tudi po dva metra snega. Moja mama je pravila, da so takrat njeni starši, moji stari starši ponoči hodili delat gaz do hleva. Tako, da žival so lahko oskrbeli, za vse ostalo pa jih je za nekaj času odrezalo od sveta. Takrat je pri njih padlo preko dva metra snega, ker pa je bil mesec februar, je v nadaljevanju potem dosti hitro tudi skopnel. Si predstavljate danes, da ne bi mogli do trgovine?

To so moji spomini, kar se snega tiče. In se moram še takoj popraviti. Bile je sneg tudi to zimo, decembra. Ker pa je samo pobelilo in sem se za avtom pripeljala do doma in tudi lopate ni bilo potrebno vzeti v roke, sem pozabila. Ampak ja, ne morem reči, da je bila zima brez snega.