Samo toliko, da se malo oglasim. Ker je sezona, bo danes tema – ribez.

In zakaj se mi zadnje dni po glavi mota ravno ribez? Zato, ker ga že štiri dni samo obiram, perem, čistim in kuham. No poleg drugega dela, se razume. Ker pa je ravno še čas spravila sena, sploh ni možnosti, da bi vsega pospravila sama – nekaj ga bodo morali pobrati drugi. Nekaj so ga pa že spravili v svoje želodce ptiči. Pa je v redu, nekaj morajo tudi on jesti.

Pa še nekaj me je spodbudilo. Sodelavka mi je povedala, da je videla, da 100 gramov ribeza prodajajo za kar 5 evrov. Pet evrov! No, potem pa poglejmo, koliko dela je potrebnega.

Najprej je treba grme posaditi. Potem jih nekaj let negovati, da sploh začnejo roditi. Recimo štiri leta minejo, kot bi mignil. Vsako leto jih je treba obrezovati, redčiti in čistiti okolico. Ribez pač ni rastlina, ki bi sama od sebe rekla: »Kar sedi, jaz bom vse uredila.«

Ko pridejo plodovi, se začne obiranje. Za kilogram porabim približno pol ure, pa ne spadam med počasneže. Ko je ribez v posodi, pa se pravo delo šele začne. Jaz ga najprej operem, potem pa sledi mukotrpno odstranjevanje pecljev. Takrat človek začne razmišljati o vseh življenjskih odločitvah, ki so ga pripeljale do je posadil toliko grmov ribeza.

Potem pride kuhanje soka.

Za sok uporabljam sokovnik. Iz enega polnjenja sokovnika dobim približno 2,5 do 3 litre soka. Za sirup dodajam 1 dcl vode in 40 dkg sladkorja na liter soka. Danes, ko je sladkor že skoraj povsod, se mu poskušam čim bolj izogniti. Zato kuham sokove brez dodanega sladkorja. Mešam maline in rdeči ribez, jagode in črni ribez, kosmulje in ribez. Letos pa bosta ne preizkušnji josta in ribez – ena malo bolj sladka jagoda in naš kisli junak. če bom seveda uspela to josto pobrati.

Vroč sok polnim v steklenice in jih takoj zaprem. Do zdaj se mi ni pokvarilo še nič, res pa ga porabimo v približno pol leta. Tak sok ni sladek. Ima okus po sadju. Pravem sadju. Zato marsikomu ni všeč, ker smo navajeni, da sok pomeni predvsem sladkor z malo sadja.

Kuhanje marmelade običajno prepustim mami, letos sem skuhala samo nekaj malega iz črnega ribeza.

Za marmelado ribez kuham v loncu. Tu pa nastopi nova dogodivščina – pasiranje. Če ribeza ne pasiraš, marmelade verjetno ne bo nihče jedel zaradi vseh pešk. Pomagam si s pasirko za paradižnik, potem pa gre masa še enkrat skozi cedilo. Ribez ima srečo, da zelo rad želira, zato ni treba dodajati želirnega sladkorja. Navadni sladkor zadostuje, količina pa po okusu.

Meni še nikoli ni uspelo skuhati res sladke marmelade. Vedno ostane malo kisla. Za peciva, palačinke in grški jogurt je odlična. Na kruh jo namažem bolj poredko. Ampak to je stvar okusa – vsak naredi po svoje.

Kozarce polnim vroče in jih potem počasi ohlajam, zavite v deko. Tako preprosto.

Če povzamem: ribez je enostavna zadeva. Samo dela je toliko, da je hudič vesel. Packarije pa tudi ni malo. Ampak 100 gramov nepredelanega ribeza za 5 evrov, no ja…. Takoj ga prodam po tej ceni, kupim pa nikoli.