Ni bilo vnaprej načrtovano. Hotela sem samo po žeblje.
Ne metaforične. Prave – jeklene.

Pač, v vasi ni trgovine, treba je v »mesto«.
Obula sem tiste stare superge, ki jih poznam bolj kot lastne sosede.
Kdo se bo preoblačil za tri žeblje?
Trenerka? Seveda. Malo raztegnjena, malo blatna na kolenih – ampak zemlja je sveta stvar. In kdo pa gleda?

Napaka.

Vstopila sem v mesto. V trgovino.
Z zemljo pod nohti in s prsti, ki so še dišali po baziliki.

Stala sem tam – jaz, ženska, ki goji vse drugo, ne pa obrvi.
V roki sem imela seznam: »žeblji, vrtna vrvica, pokrivna koprena«.
Vsi drugi so imeli v rokah telefone, tablice in… samopodobo.

Poleg mene dama.
Oblečena v bež komplet, tako oprijet, da bi moral imeti opozorilo za dihanje.
Na nogah petke, v katerih bi se jaz spotaknila že pri krompirju.
Koža gladka do laserske sterilnosti, noge kot iz kataloga.
Ustnice botoksirane – tako napete, da bi se nanje lahko usedel ptič.

Pogledala me je kot arheološko najdbo.
»A je to… naravna koža?« je zašepetala prijateljici, ki je imela obraz sestavljen iz devetih serumov, dveh doktorjev in enega umetnega nasmeška.

»Ne,« sem rekla. »To je kompostna linija. Bio razgradljivo vse.«

Mimogrede sem se zaletela še v nekega gospodiča, ki je imel zlikano majico, manikiro in obrvi bolj oblikovane kot moji fižolčki.
Umaknil se je previdno.
Mogoče zaradi blata.
Mogoče zaradi samospoštovanja do stare ženske, ki je očitno iz druge galaksije – tiste, kjer ni depilacije vsakih šest dni.

Prodajalka me je vprašala, če mi lahko kaj pomaga.
»Iščem žeblje,« sem rekla.
»Aha, to je na drugem oddelku. Tu prodajamo le stvari, ki rešujejo občutek praznine z vonjem manga.«

Na koncu sem jih našla. Žeblje, mislim.
Vrnila sem se domov, kjer me spet nihče – razen jelenov – ni gledal čudno.

Tam imam svoj vrt.
In čudno dovolj – tam mi paradižniki uspevajo brez filtrov,