Po tej knjige je bila posneta tudi dokumentarna oddaja: Cesarstvo rdečega zlata. Dvakrat sem jo gledala, ampak knjiga pove več.
Na kratko, paradižnikova mezga ali ketchup na vaši mizi je po vsej verjetnosti kitajski, če ga seveda niste sami skuhali.
Rastline vidijo, vohajo, okušajo, tipajo, slišijo in si zapomnijo. Nič novega. Pri delu s semeni sem to intuitivno že ugotovila. Knjiga pa ponuja še znanstveno utemeljitev. Zakaj je pomembno, da imamo lastna semena? Zato, ker si rastline zapomnijo. Nekateri imajo doma živalskega ljubljenčka: psa, mačko, papagaja, ki jih razume. Jaz imam rastline.
V knjigi Wohlleben obdela povezavo med prisotnostjo volkov v ameriškem narodnem parku Yellowstone in stanjem tamkajšnje vegetacije, še posebej dreves.
V knjigi boste med drugim odkrili, da ni neke oprijemljive substance, temveč, da je vse vibracija. Naše telo je vibracija, kamen je vibracija. Glede na presenetljiva dognanja epigenetike bi lahko rekli, da smo vsi delček istega.
Že dolgo nisem brala tako slikovite slovenščine v nekem sodobnejšem delu. Med branjem se mi je oko spočilo in duša prenovila. Pa drugi strani pa boli, ker bodo napisane pripovedi kmalu le še hrepenenje po nečemu kar smo po nemarnosti in zaradi pohlepa na hitro zapravili.
Tisočletja so se naši predniki učili v naravi in o naravi. V knjig je predstavljena izredno bogata dediščina naših prednikov.
Avtor pravi: »Sledite denarju«.
V knjigi Podnebne prevare beremo, da je znanost pri postavljanju teorijo o tem, da se ozračje ogreva zaradi izpustov CO2 uporabila modele izračuna na napačnih fizikalnih predpostavkah. V knjigi Zelene laži pa, da to ni edini primer, ko je znanost povsem diskreditirala postavljeno teorijo, a jo poklicni okoljevarstveniki in mediji še vedno vztrajno ponavljajo.
Tako so nam slednji že nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja. Primer so številne akcije Greenpeacea, WWF in še mnogih organizacij, ki nas strašijo z ozonsko luknjo, gensko spremenjenimi rastlinami, pred uporabo škropiva DDT, svinca, azbesta in živega srebra. Mediji in politiki v veliki večini podpirajo ta opozorila in to kljub temu, da so jih znanstvene raziskave odločno ovrgle.
Časopisni naslov: Do leta 2012 bi lahko 4,5 milijarde ljudi umrlo zaradi globalnega ogrevanja, je le eden od primerov medijskega zavajanja.
Indice o z denarjem podprtih interesnih povezavah med politiko, gospodarstvom in poklicnimi okoljevarstveniki lahko brez težav najdemo tudi pri nas.
V glavnem zanimivo branje, naj je res ali pač ne. Poznamo slovenski pregovor: »Vsaka zgodba ima dve plati.« Že zato je vredno knjigo prebrati.
Avtor postavi hipotezo da živa bitja, predvsem so to mikroorganizmi, uravnavajo stanje podnebja na planetu, da ta ustreza pogojem, ki so ugodni za življenje. Živi organizmi naj bi bili s pomočjo mehanizmov, ki so jim na voljo, udeleženi pri uravnavanju klime na planetu. V knjigi potem beremo o teh mehanizmih in o kemijskih reakcijah, ki nastajajo v biosferi.
V zgodovini do sedaj beležimo 5 obsežnih izumrtij živih bitij na planetu Zemlja, ko je izginila večina takrat živečih živalskih in rastlinskih vrst . Avtorica se v knjigi sprašuje ali smo v obdobju antropocena, kot se poimenuje obdobje človeka, priča 6-emu izumiranju živih bitij.
Prav osvežujoče je v poletni vročini brati, da naj bi se podnebje celo ohlajalo, ne segrevalo. V knjigi beremo, da so opažene “podnebne spremembe” posledica naravnih dejavnikov, in ne delovanja človeka. Da se podnebje v nasprotju z napovedmi Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) ohlaja, in da je zemlja, pa celo tudi že človeška civilizacija v preteklosti doživela mnogo toplejša obdobja, še pred množičnim izkoriščanjem fosilnih goriv.
